So mi dali te, ki dan kradejo, so mi dali prevarante.
Zdaj ne vem, e bi nael domov, zato drugam bom el.
Daj, e nisi dojel in nisi verjel ti povem le:
e bo jutro naslednjega dne in smejal se bom drugje.
(Ej, le do kam znal bi? Ej, le do kam, sam si?!)
So mi dejali, da sam bom ostal.
So mi dajali osamljeni stol.
Ne mine dan, ko ne nosim okov.
Do nadaljnega bo vse lepo, z belo senco za mano.
Meni Sonce in Luna sta to, kar njej je moje telo.
Zdaj, ko hodim naprej in vidim naprej, govorim le:
e bo enkrat nastopil ta dan, ko ne bom ve sam.
(Ej, le do kam znal bi? Ej, le do kam, sam si?!)
So mi dejali, da sam bom ostal.
So mi dajali osamljeni stol.
Ne mine dan, ko ne nosim okov.
Le kako, le kako
bi dejal v slovo, da ne mislijo name?
Saj ne vem, saj ne vem,
kaj nastalo bi potem po koraku izbranem.
Mi Luna naj posveti na mesto izgubljeno.
Le takrat potopil bi vse, kar izdalo bi me.
(Ej, le do kam znal bi? Ej, le do kam, sam si?!)
So mi dejali, da sam bom ostal.
So mi dajali osamljeni stol.
Ne mine dan, ko ne nosim okov.
|